Zakaj Goran ni glih Goran

Goran je šterdeset let verjëu,
 de je Goran, tak ku je pisal.
 Vsak dan se je zbuju z tém imenom,
 se oglašu, če ga je kdo poklicu,
 papire je podpisvau ku Goran,
 pa še pravu je, de je »tisti ta pravi Goran«.
 Samo glej, resnca je bla čist drgačna —
 Goran ni biu nikol zares Goran.

Tisto ime mu ni pasalo.
 Ni noslo nejga v sebi,
 ne tistega, kar je mislu, čutu,
 ne tistih njegovih čudnih,
 pa glih zarad tega prijaznih navad.
 Goran je blo ime, k’ so mu ga nataknli,
 ne pa eno, k’ bi si ga srce zbralo.
 Lita je to glidnu skoz prste,
 ker tak je blo,
 in je mislu, de če je na listi napisano,
 pa že mormo verjet, de to tud je.

En dan pa se je neki premaknlo.
 Al se je gledu v špegu, pa se ni več poznou.
 Al je kak človk reku kej drgač,
 pa je blo, kak da bi mu v dušo pihnu —
 bolj domač, bolj prav,
 kak vse tisto Goranovsko skupej.

Takrat je skapiru: ni biu Goran.
 Nikol ni biu.
 Je žviu v eni zmoti,
 sam ne zarad neumnosti —
 zarad tistega človkovega hrepenenja,
 de bi mel svoje mesto,
 de bi blo vse po starem, po mirnem.

Zdaj pa vstaja drugačn.
 Kako se kliče, ni več tko važn.
 Važn je, de je končno — on.
 Taki, kakršen je zares.
 In to velja več, ku vsi papirji pa imena skupej.